Moj oče je leta 1955 kot najmlajši, dvanajsti otrok od svojih staršev prevzel kmetovanje na Kraljevi domačiji v Borovnici. S svojo ženo si je ustvaril družino, v kateri smo se rodili štirje otroci – štiri hčerke. Živeli smo življenje običajne, slovenske, kmečke družine. V pogojih, ki jih je nudila kmetija, smo se za preživetje ukvarjali s različnimi kmečkimi aktivnostmi. S kmetovanjem smo na Kraljevi domačiji skoraj v celoti poskrbeli za samooskrbo in za krmo naše živine. Za trg smo pridelovali mleko, govedo in les.

Za delo na kmetiji smo vedno imeli par hladnokrvnih konj. Oče je s konji obdeloval kmetijske površine in tudi gozdaril. Za preživetje kmetije so bili konji nenadomestljivi pri ustvarjanju dohodka iz kmetijske dejavnosti. Bili so najboljši očetovi sodelavci. Naučil jih je sodelovanja pri kmečkih in gozdarskih opravilih in vdano so mu sledili. Nanje je bil zelo ponosen, mi otroci pa smo jih imeli zelo radi.

Z nakupom prvega traktorja leta 1970, se je kmečko delo razporedilo na konje in traktor. Sredi osemdesetih let, z nakupom drugega traktorja, so konji postopno začeli izgubljati svojo prvotno vlogo. Spreminjati se je začel tudi ekonomski položaj kmetije. Tržne cene kmetijskih pridelkov so se nižale in ustvarjenega dohodka je bilo čedalje manj. Po tem, ko smo izgubili mamo, se je postopno ukinjala kmetijska dejavnost. Otroci smo se izšolali in zaposlili v drugih poklicih izven domače kmetije. Na kmetiji so ostala zapuščena sredstva – propadajoča gospodarska poslopja in zemljišča. Odločili smo se za prenovo kmetije v smeri sodobne konjeniške dejavnosti.

V galeriji je nekaj utrinkov iz tega časa.